Fuži in kokošji žgvacet

Vse, kar rabiš za kuho, je zaupanja vreden mesar, branjevka z dobro založeno cizo in kak liter oljčnega olja. Bom predstavil še en recept, ki se ti praktično ne more ponesrečiti in te, ne glede na letni čas, enostavno ŽVAJZNE!

Istrani so bili večinoma težaki, garači, kmetje in posledično je tudi istrska hrana izdatno okusna. Tako kot kuhinje na vseh področjih naše deželice, tudi istrska temelji na preprostih ljudeh, ki uporabljajo surovine, ki rastejo ali pa se podijo okrog bajte. Žgvacet je ena izmed jedi, ki so značilne za Istro in je valjda najboljši iz kokoši, ki je tekala okrog vogalov bajte celo svoje dolgo življenje. Ampak nič hudega, če nimate domače, lahko nabavite tudi piščanca in ga sčmarite po istem postopku. Žgvacet dobro špila tudi s puranom, divjačino, teletino …

Fuži morajo biti takšni, da jih žgvacet objame z vseh strani. Lahko kupite domače ali pa jih doma naredite kar sami, seveda pa ni prepovedano uporabiti tudi kakšno drugo pašto. Poskusite narediti sami pašto, saj s tem vdahnete vanjo nekaj svojega, pa še ko jo hopnete na mizo in poveste folku, da ste pašto naredili sami … ostanejo čisto paf. Fuže naredimo na zalogo. Se pravi, da jih posušimo na zraku in shranimo na hladnem.

Fuži

• 40 dag moke (tip 400)
• 2 jajci
• 1 žlica olja
• cca. 1dcl vode
• malo soli

Moko stresemo na delovno površino naredimo jamico in v njo dodamo jajci, olje in sol. Z vilico zžvrkljamo jajca in postopoma primešavamo moko s strani. Dodajamo vodo, tako da udelamo vso moko. Premesimo, da dobimo gladko, svileno in prožno testo. Testo zavijemo v alu folijo in ga brcnemo v hladilnik, kjer naj počiva 30 minut. Hlebček razvaljamo (če nimate nudelvaljarja vzemite kakšno litrsko flašo) na približno 1 do 2 mm debelo. Treba je nekaj vaje, ampak ko boste enkrat fasali ta grif, boste mesili in valjali kot pravi peki. Keč je v tem, da zaštekate kako se testo obnaša. Iz razvaljanega testa izrežemo približno 4cm x 4cm velike rombe. Iz njih oblikujemo fuže, tako da romb ovijemo okoli ročaja kuhalnice in dva nasprotna vogala stisnemo skupaj, da se zlepita. Lahko pa tudi testo razrežemo na različne krpice in jih pustimo kar tako.

Žgvacet

Za 4 – 6 oseb potrebujete:

• 1 mlada kokoš ali pa piščanec (cca. 1,2 kg)
• 3 rjave čebule
• 5 žlic olja
• 5 strokov česna
• žlica moke
• 2 žlici paradižnikove mezge
• žlica suhega majarona
• pest svežega peteršilja
• sol, poper
• parmezan
• 1 dcl belega vina

Kokoš razsekamo in narežemo na ne prevelike kose. V ponev curnemo olje in na njem prepražimo sesekljano čebulo, da porumeni (malo jo tudi posolimo, da se lažje razpusti). Ponev nastavimo na ne preveč pasjo vročino, pridamo meso in ga skupaj s čebulo pražimo približno 35 minut. Ne se sekirat, če se vam začne prijemat na dno. Bluncnite notri malo vode, premešajte, postrgajte in dalje … pržite … mešajte. Proti koncu dodamo nasekljan česen, premešamo … wow, kako diši … Na brzino primešamo majaron, sol, poper, poštupamo z moko, flocnemo še mezgo, premešamo, dodamo vinček. Začne se delati pocasta, omamno dišeča kepa. Potem dolijemo toliko vode, kolikor želimo omakice (seveda mora ostati gosta, da se bo prijela na paštico). Na še vedno zmernem ogenjčku kuhljamo še 10 minut, da postane omakica svilnata. Preden ga postrežemo, žgvacet še sfiniširamo s petršiljem in parmezanom.

Ob dobrem kozarčku vina, smo mi seveda dodali GORKI omakico Smoky. Zakaj? Zato, ker je dimljena in lepo zaokroži že tako ali tako bombastični žgvacet. Ponese nas v preteklost, ko so naši vrli Istrijani kuhali to prečudovito jed na odprtem ognju. BREZMEJNO!

Dober tek.